Kako zagotoviti skladnost z avstrijskimi pravili LSD-BG pri napotitvi delavcev

Napotitev zaposlenih na delo v Avstrijo zahteva strogo upoštevanje lokalnih delovnih standardov. V skladu z avstrijskim Zakonom o preprečevanju plačnega in socialnega dampinga (LSD-BG) morajo tuji delodajalci, ki napotijo delavce v to državo, tem izplačati vsaj minimalno plačo, določeno z ustrezno avstrijsko kolektivno pogodbo, imenovano Kollektivvertrag, za njihov specifični sektor. To pravilo velja ne glede na zakonodajo, ki ureja pogodbo o zaposlitvi.

Avstrijski organi aktivno nadzorujejo skladnost. Standardizacija plačil prek meja pomeni, da se ne morete preprosto zanesti na plačilne lestvice v matični državi ali splošna evropska povprečja. Vsak sektor ima svojo kolektivno pogodbo (Kollektivvertrag), določitev prave pogodbe pa je prvi obvezni korak za vsako čezmejno napotitev.

Uskladitev z osnovno urno postavko iz kolektivne pogodbe (Kollektivvertrag) je le del finančne obveznosti. Večina avstrijskih kolektivnih pogodb zaposlenim prinaša pravico do dveh dodatnih mesečnih izplačil na leto. To sta 13. plača, znana kot regres za dopust (Urlaubsgeld), ki se običajno izplača v juniju, in 14. plača, znana kot božičnica (Weihnachtsgeld), ki se izplača v novembru.

Za tuje delodajalce izračun teh izplačil za začasne napotitve zahteva natančno računovodstvo. Če napoteni delavec v Avstriji ne dela celotnega koledarskega leta, mu je treba izplačati sorazmerni oziroma alikvotni del tako 13. kot 14. mesečne plače. Ta izračun temelji izključno na številu mesecev ali dni, opravljenih med napotitvijo v Avstrijo.

Ta posebna izplačila so po avstrijski davčni zakonodaji deležna ugodnejše, le 6-odstotne pavšalne davčne stopnje. Ta nizka davčna stopnja zvišuje neto izplačilo za delavca, hkrati pa ohranja skladnost strukture z avstrijskimi standardi za obračun plač. Delodajalci morajo zagotoviti, da lahko njihovi domači plačilni sistemi pravilno obdelajo te posebne dodelitve.

Poleg tega morajo delodajalci spremljati celotno trajanje napotitve. Če napotitev po avstrijski delovni zakonodaji preseže 12 mesecev, mora delodajalec uporabiti celotne določbe avstrijske delovne zakonodaje, če so te za delavca ugodnejše. To je znano kot načelo ugodnosti. Spremljanje 12-mesečne omejitve je ključnega pomena za preprečevanje nepričakovanih sprememb pogojev zaposlitve, pravic do dopusta in omejitev delovnega časa.

Preden se lahko začne kakršno koli delo na avstrijskih tleh, morajo delodajalci opraviti uradne administrativne prijave. V skladu z 19. členom LSD-BG morajo tuji delodajalci Zveznemu ministrstvu za finance predložiti elektronsko prijavo ZKO3 prek Osrednjega koordinacijskega urada (ZKO). Če agencija za zagotavljanje začasnega dela čezmejno napoti delavce v Avstrijo, mora namesto prijave ZKO3 predložiti prijavo ZKO4. To prijavo je treba obdelati, preden napoteni delavec začne opravljati svoje naloge.

Vsaka sprememba prvotnega načrta napotitve zahteva takojšnjo posodobitev. Delodajalci morajo nemudoma predložiti poročilo o spremembi, znano kot ZKO3A, da organe obvestijo o naknadnih spremembah, kot so spremembe fizične lokacije dela ali trajanja napotitve. V skladu s 23. členom LSD-BG mora podjetje, ki napoti delavce, določiti tudi kontaktno osebo. Ta kontaktna oseba je lahko eden od napotenih delavcev ali poklicni pravni zastopnik s prebivališčem v Avstriji, in mora biti na voljo za sodelovanje z organi.

Med napotitvijo morajo biti določeni dokumenti zlahka dostopni na avstrijskem delovnem mestu ali elektronsko dostopni na kraju samem. Dokumenti, povezani s plačami in prejemki, vključno s plačilnimi listami, se lahko hranijo v nemškem ali angleškem jeziku. Za zagotovitev skladnosti med naključnim pregledom morate imeti na voljo naslednje dokumente: Predložen obrazec za prijavo ZKO3 ali ZKO4Potrdilo o socialni varnosti A1Pogodbo o zaposlitvi vsakega napotenega delavcaPodrobne plačilne liste in dokazilo o izplačilu plačeEvidenco opravljenih ur za vsakega zaposlenega

Pridobitev potrdila A1 od organov za socialno varnost v matični državi lahko včasih traja več tednov. Če potrdila A1 ni mogoče pridobiti pred začetkom napotitve, se lahko delodajalci izognejo kazni s predložitvijo alternativnega dokumenta. Ta alternativni dokument mora biti v nemškem ali angleškem jeziku in mora dokazovati vključitev zaposlenega v socialno zavarovanje v njegovi matični državi.

Vse čezmejne napotitve ne zahtevajo standardnega postopka prijave. Delodajalci s sedežem v EU, EEA ali Švici so v Avstriji izvzeti iz zahtev po prijavi napotenih delavcev, če napoteni zaposleni v letu 2026 prejemajo bruto mesečno plačo v višini vsaj 8.085 EUR. Ta prag predstavlja povišanje v primerjavi s pragom 7.740 EUR, ki je veljal v letu 2025. Za izpolnjevanje pogojev za to izjemo za visoke plače mora biti plača izplačana 14-krat letno, kar sestoji iz 12 rednih mesečnih izplačil in dveh dodatnih posebnih izplačil.

Drugačna pravila veljajo, kadar so napoteni delavci državljani tretjih držav in ne državljani EU. Ko delodajalec predloži prijavo ZKO za delavce, ki so državljani tretjih držav, ZKO prijavo samodejno posreduje Zavodu za zaposlovanje (AMS). AMS nato preveri dovoljenje za zaposlitev teh delavcev in izda potrdilo o napotitvi v EU, s čimer zagotovi, da lahko zakonito delajo v državi.

Prakse zaposlovanja se morajo prilagoditi tudi prihajajočim evropskim predpisom. V skladu z Direktivo EU o preglednosti plač, ki jo morajo države članice EU prenesti do 7. junija 2026, morajo delodajalci v Avstriji v oglasih za delo ali pred prvim razgovorom razkriti začetno plačo ali plačni razpon. To pomeni, da mora biti preglednost plač integrirana v potek zaposlovanja in napotitve še preden so delavci sploh napoteni.

Gradbeni sektor se sooča z najstrožjim nadzorom v okviru avstrijske delovne zakonodaje. Tuji delodajalci, ki napotijo delavce v Avstrijo na gradbena dela, jih morajo registrirati pri Skladu za dopuste in odpravnine gradbenih delavcev (BUAK) ter plačati dodatke za dopust za vsak opravljen dan. Ta zahteva deluje vzporedno s standardnimi socialnimi in davčnimi postopki, kar prinaša dodatno raven administrativnega bremena.

BUAK je javna korporacija, ustanovljena leta 1946, ki upravlja upravičenost gradbenih delavcev do dopusta in neposredno izplačuje zahtevke za regres. Ker je gradbeno delo pogosto sezonsko in razdeljeno med več delodajalcev, BUAK deluje kot centralizirana zbirka podatkov. Tuji delodajalci morajo dnevno poročati o opravljenih urah in neposredno skladu plačevati zahtevane dnevne dodatke, da zagotovijo, da njihovi delavci zakonito zbirajo dneve dopusta.

Skladnost v gradbeništvu se prav tako močno nadzoruje s pritiskom v dobavni verigi. V avstrijskem gradbenem sektorju so glavni izvajalci solidarno odgovorni za skladnost podizvajalcev glede plač in socialne varnosti v celotni pogodbeni verigi. To pomeni, da bodo avstrijski glavni izvajalci temeljito preučili dokumentacijo podizvajalcev. Če se podizvajalec ne registrira pri BUAK ali premalo plača svoje zaposlene, je lahko glavni izvajalec finančno odgovoren.

Neizpolnjevanje strogih zahtev LSD-BG prinaša resne finančne posledice. Za kršitve glede obveznosti poročanja ali nezagotavljanja razpoložljivosti potrebnih dokumentov lahko delodajalce doletijo upravne kazni do 20.000 EUR, ne glede na število prizadetih delavcev. Če delodajalec ovira revizijo plač ali na zahtevo ne predloži plačilnih listov, se lahko kazen poviša na 40.000 EUR.

Najstrožje kazni so predvidene za prenizko plačilo. V primerih plačnega dampinga lahko delodajalce doleti najvišja kazen do 400.000 EUR, ki je odvisna od zneska zadržanega plačila. Priprava plačilnih list, pridobitev potrdil A1 in oddaja priglasitev ZKO precej pred začetkom napotitve je edini zanesljiv način za izognitev tem obveznostim.