Brez delovnega dovoljenja za delavce iz EU, EGP in Švice v Sloveniji — potrdilo o prijavi prebivanja po treh mesecih

Slovenija je članica EU, prosto gibanje delavcev pa je ena temeljnih pravic Unije (45. člen PDEU). Državljan katere koli države članice EU se lahko preseli v Slovenijo, se zaposli in je pri zaposlovanju, plačilu in delovnih pogojih obravnavan enako kot slovenski državljan — brez delovnega dovoljenja, brez preverjanja stanja na trgu dela, brez sponzorstva delodajalca. Ista pravica velja tudi za državljane treh držav EGP, ki niso članice EU (Islandija, Lihtenštajn in Norveška), na podlagi ločenega sporazuma med Švico in EU pa tudi za švicarske državljane. V praksi to pomeni, da delodajalec v Sloveniji hrvaškega, nemškega, italijanskega, švedskega ali švicarskega delavca zaposli povsem enako kot slovenskega: pogodba o zaposlitvi, redna prijava pri davčnih in pokojninskih organih ter običajen obračun plač — na priseljenski strani ni ničesar dodatnega.

To je povsem druga pot kot postopek pridobitve delovnega dovoljenja in vizuma, ki velja za državljane zunaj EU, EGP in Švice, prav tako pa se razlikuje od okvira napotitve, ki ureja delavce, ki jih tuji delodajalec začasno napoti na delo na podlagi Direktive EU o napotitvi delavcev. Evroproces zaposluje delavce, ki že imajo pravico do dela v EU, EGP ali Švici, ali imajo veljavno slovensko ali hrvaško dovoljenje za prebivanje in delo — ta članek obravnava prvo skupino: državljane EU, EGP in Švice, ki se v Slovenijo selijo neposredno zaradi zaposlitve. Državljani Združenega kraljestva in drugih držav zunaj EU, EGP in Švice te pravice do prostega gibanja ne uživajo, odkar je Združeno kraljestvo izstopilo iz EU; zanje velja običajna pot delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje za državljane tretjih držav, ki je ta članek ne obravnava.

Odsotnost delovnega dovoljenja ne pomeni odsotnosti vseh formalnosti. Pravo EU — Direktiva 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja — postavlja mejo pri treh mesecih. V prvih treh mesecih prebivanja državljan EU, EGP ali Švice ne potrebuje ničesar več kot veljaven potni list ali osebno izkaznico — brez kakršne koli prijave. Ko je pričakovati, da bo bivanje trajalo dlje kot tri mesece, lahko država gostiteljica zahteva, da oseba prijavi svoje prebivanje pri pristojnem organu. Slovenija to možnost uveljavlja z Zakonom o tujcih, ki v slovensko pravo prenaša omenjeno direktivo.

Prijava je formalnost glede prebivanja, ne glede zaposlitve. Obstaja zato, da ima država evidenco, kdo dolgoročno prebiva v državi — za register prebivalstva, zdravstveno in socialno zavarovanje, davčno rezidentstvo in podobne administrativne namene — ne pa za nadzor nad tem, kdo sme delati. Delavec, katerega napotitev ali pogodba je od začetka predvidena za tri mesece ali manj, se na tej podlagi sploh ne rabi prijaviti; obveznost sproži pričakovano bivanje, daljše od treh mesecev, ne pa nepričakovan prehod tega mejnika.

Dokument se imenuje potrdilo o prijavi prebivanja. Po pravu EU je to potrdilo deklaratorne narave, ne pa ustanovitvene: potrjuje pravico do prebivanja, ki jo oseba že ima neposredno na podlagi prava EU, in te pravice ne ustvarja. Zamuda pri prijavi ali še nerešena vloga za nazaj ne pomeni, da je prisotnost ali zaposlitev državljana EU, EGP ali Švice v Sloveniji nezakonita. Potrdilo je dokaz za tretje osebe — delodajalce, banke, najemodajalce, organe — da je prebivanje uradno evidentirano, kasneje pa je tudi podlaga za potrdilo o stalnem prebivanju po petih letih neprekinjenega zakonitega prebivanja.

To je drugačen dokument kot biometrično dovoljenje za prebivanje, ki se izda državljanom tretjih držav, in ga ne gre enačiti z delovnim dovoljenjem. Državljani EU, EGP in Švice so po Zakonu o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev izrecno izvzeti iz obveznosti pridobitve delovnega dovoljenja. V praksi postane potrdilo o prijavi prebivanja pomembno predvsem takrat, ko mora delavec urejati zadeve pri drugih slovenskih institucijah — na primer pri odprtju bančnega računa, prijavi pri osebnem zdravniku, vpisu otroka v šolo ali zamenjavi tuje vozniške dovoljenja — saj ti postopki praviloma zahtevajo potrdilo, da je prebivanje prijavljeno.

Prijavo obravnava upravna enota, ki je krajevno pristojna glede na kraj, kjer oseba dejansko biva v Sloveniji. Slovenija je razdeljena na upravne enote, ki grobo sledijo občinam in skupinam občin, zato je prava enota odvisna od prijavljenega ali dejanskega naslova, ne od kraja dela. Delavec, ki živi blizu delovišča, se praviloma prijavi na upravni enoti, ki pokriva ta naslov; kdor se vozi od dlje, se prijavi tam, kjer dejansko biva, ne kjer dela.

Vlogo je treba vložiti, preden se izteče trimesečno obdobje — torej preden bi oseba sicer bivala v Sloveniji dlje, kot to zakon dovoljuje brez prijave, ki je za daljše bivanje obvezna. Vloga, oddana tik pred iztekom treh mesecev, a še pravočasno, postopek olajša in pusti dovolj časa za morebitno dopolnitev, ne da bi zamudili rok.

Natančni seznami dokumentov in morebitne takse se lahko spreminjajo, posamezne upravne enote pa se lahko nekoliko razlikujejo tudi v načinu naročanja, zato je zanesljiv način priprave, da trenutne zahteve preverite neposredno na gov.si, portalu slovenske vlade, ali pri konkretni upravni enoti, in se ne zanašate na fiksen seznam v tem članku. Na splošno gre za potrditev identitete (potni list ali osebna izkaznica), namena in predvidenega trajanja bivanja (na primer pogodba o zaposlitvi ali potrdilo delodajalca) ter naslova v Sloveniji. Kjer je mogoče, se splača vnaprej naročiti termin, saj je povpraševanje na bolj obremenjenih enotah lahko veliko.

Družinski člani, ki se pridružijo delavcu iz EU, EGP ali Švice, sledijo sorodni, a ločeni poti prijave, pri čemer naj družinski člani iz držav zunaj EU posebej preverijo pravila, ki veljajo zanje, saj se njihove zahteve glede dokumentacije — včasih tudi vrsta izdane izkaznice — razlikujejo od tistih za državljana EU, EGP ali Švice. Časovnico in zahteve za združitev družine je smiselno preveriti neposredno pri upravni enoti, preden se družinski član odpravi na pot, in ne predpostavljati, da prijava delavca samodejno zajema tudi njih.

Delavci, ki so v Slovenijo napoteni prek kadrovske agencije, sledijo istemu pravilu prijave kot vsak drug državljan EU, EGP ali Švice: delodajalec lahko takoj začne z obračunom plač in davčno prijavo, brez delovnega dovoljenja, delavec pa ostaja odgovoren za prijavo prebivanja, ko je pričakovati, da bo bivanje daljše od treh mesecev. Delodajalci in agencije lahko pomagajo tako, da potrdijo podatke o zaposlitvi, ki jih bo upravna enota verjetno zahtevala, in poskrbijo, da ima delavec slovenski naslov za prijavo — sama prijava pa ostaja osebna obveznost delavca in je pogodba o zaposlitvi samodejno ne opravi namesto njega.

Prijavo je smiselno obravnavati kot del običajnega uvajalnega seznama za daljšo napotitev, skupaj z davčno in pokojninsko prijavo, ne pa kot nekaj, na kar se spomnimo šele, ko se trije meseci že iztekajo. Zgodnja ureditev, takoj ko je jasno, da bo bivanje daljše, prepreči zadnjehipno gnetenje tik pred rokom.

Upravna praksa se spreminja pogosteje kot večina drugih pravnih področij, natančni koraki ali zahtevana dokumentacija pa se lahko med posameznimi upravnimi enotami razlikujejo, zato je ta članek splošno vodilo in ne nadomešča preverjanja trenutno veljavnih zahtev. Portal gov.si in pristojna upravna enota sta verodostojna vira za trenutni postopek, uradne ure in morebitne dokumente, ki jih je treba prinesti, zato se pred selitvijo najprej obrnite nanju.